Domov > Študenti fizike > Erasmus > Lev Vidmar

Mednarodna izmenjava na Fakulteti za fiziko Univerze v Lillu

Utrinek iz LillaV okviru študentske izmenjave Erasmus sem se v šolskem letu 2006/07 odločil iti za en semester na Univerzo v Lillu v Franciji, ker ima naša fakulteta s to univerzo sklenjeno pogodbo za možnost izmenjave enega študenta. Izbire nisem imel ravno veliko, poleg Francije je bila tudi možnost iti v neko manjše nemško mesto, a sem se raje odločil za Lille, ker je to mesto veliko in manj kot eno uro vožnje z vlakom od Pariza in Bruslja. Poleg tega pa sem se želel tudi solidno naučiti francoščine, kar je seveda najlažje doseči, da skočiš v bazen, napolnjen s francosko vodo.

Mednarodna izmenjava študentov Oddelka za fiziko v tem času še ni bila zelo utečen in pogost pojav, zato sem si moral večino stvari organizirati sam. Vseeno sem izvedel za neko punco, ki je šla v Lille dve leti pred mano in mi je lahko pomagala vsaj s tem, da mi je dala elektronski naslov koordinatorke za izmenjavo na fiziki v Lillu, s katero sem potem dorekel vse podrobnosti v zvezi s prijavo na fakulteto in kasneje nastanitvijo v študentskem domu. Koordinator za izmenjavo na naši fakulteti me je prijavil kot kandidata za izmenjavo na našo Univerzo in ta mi je potem poslala pogodbo o štipendiranju izmenjave. Študijski sporazum sem moral najti na internetnih straneh Univerze v Lillu, ga pri nas izpolniti in podpisati (in se dogovoriti z matičnimi profesorji o priznanju predmetov) ter nato poslati nazaj v Lille pred navednim rokom.

V Franciji imajo malo drugačen študijski sistem kot pri nas (3+2 leti), zato je nastal manjši nesporazum med mano in tamkajšnjo koordinatorko, saj je mislila, da sem še v prvi fazi študija in mi je napačno sporočila začetek predavanj. Ta kratek stik na srečo ni naredil škode, saj Francozi v 4. letniku najprej dva meseca delajo prakso. Na srečo pri nas sistem zahteva le en mesec prakse, zato sem opravil tam samo drugi mesec in vse se je dobro izteklo. Sicer sem imel pri iskanju prakse kar nekaj težav, saj je tamkajšnji koordinator in ocenjevalec prakse zelo neustrežljiv in mi kljub obljubi ni našel dela (za francoske študente morda razumem, da jih prepusti same sebi, za tujce, ki so ravno prišli v Francijo, pa to ni ravno prijetno). No, stvar sem potem pač vzel v svoje roke in si v enem od številnih univerzitetnih laboratorijev, ki stojijo skupaj v univerzitetnem mestu, našel delo pri prijaznih ljudeh, ki so bili mojih uslug zelo veseli.

Pri ostalih predmetih, ki so prišli na vrsto po praksi, je bila zgodba klasična. Nekateri profesorji so bili zelo prijazni in manj pedagoško konsistentni, drugi bolj zadržani, a zato bolj razumljivi in pedagoški. Kakšen predmet je imel odlične vaje, spet drugi vaj sploh ni imel, ker »ni bilo časa«. Kolokvijem med študijem ni bilo, vsi izpiti so bili na koncu v enem tednu, kar je dosti drugače kot pri nas. Izpiti trajajo po 3 ure in vsebujejo tako vprašanja iz teorije kot računanja. Nikakršna literatura ni dovoljena. Izpite se piše v hali, ki je namenjena izključno preverjanju znanja, in tudi pazijo te ljudje, ki niso tvoji profesorji, ampak za to plačani uslužbenci univerze (tvoji profesorji pa pridejo enkrat med izpitom malo na ogled, če je komu pri vprašanjih kaj nejasno). Zdi se mi, da se francoski študenti učijo bolj sproti kot pri nas, saj je brez sprotnega učenja nemogoče narediti 4 izpite v 4 dneh. Sicer (ali pa prav zato) se mi zdi, da je nivo znanja malo manjši kot v Ljubljani. Občutek imam, da je v severni francoski regiji (Nord-Pas de Calais), ki je po prebivalstvu približno enako velika kot Slovenija in kjer ima edino Lille petletni študij fizike, študentje fizike nekaj manj znajo kot pri nas, morda pa tudi drži, da gredo najsposobnejši študirat v Pariz.

Slovenija je primerjavi s severom Francije prava oaza milega vremena, saj je klima tam precej neprijazna - deževna in vetrovna. V Lille sem šel kot absolvent in sem se (zaradi diplome in dokončanja študija) moral vrniti domov po prvem semestru, za kar mi je po svoje žal, saj človek potrebuje nekaj časa za spoznavanje razmer in bi v drugi polovici leta lahko še bolje zaživel tamkajšnje francosko življenje. Jezika sem se sicer naučil solidno, vse predmete sem opravil v francoščini in glede študija mi jezik ni delal težav. Ob prihodu v Lille nisem mogel ravno veliko govoriti, a sem se francoščino učil že prej doma, tako da je tam potem hitro stekla. Kakor sem videl pri ostalih študentih, jezik dejansko ni ovira pri odločanju o odhodu v tujino, saj se ga slej ko prej naučiš in to v taki meri, kot se ga doma ne bi v nobenem jezikovnem tečaju.

Lev Vidmar