Megla

Kaj je megla, pojav megle in meteorološka definiranost megle

Megla se pojavi, ko pade temperatura zraka pod temperaturo rosišča. Že pred pojavom megle se lahko na hladnih predmetih, katerih temperatura je padla pod temperaturo rosišča, začne izločati voda v obliki rose in slane. Navadno megla nastaja pri tleh zaradi diabatnega ohlajanja zraka ob hladnih tleh (izjema je le pobočna in puhteča megla; opisane v nadaljevanju). Pri tem se večinoma najprej ohladi podlaga (tla, voda), od hladne podlage pa se še nato ohladi zrak pri tleh. Ker je megla ponavadi tik ob tleh, v njej ni vertikalnih premikov zraka in tudi horizontalna gibanja so ponavadi šibka. Zato se megla le včasih preobrazi v oblak stratusne oblike. Megla je sestavljena iz drobnih oblačnih kapljic (lahko so tudi podhlajene) ali ledenih kristalov. Edina razlika med oblakom in meglo je, da se megla dotika tal, oblak pa ne (zato se lahko megla ob dvigu tudi preobrazi v oblak stratusne oblike).

Meglo v okviru meteoroloških opazovanj definiramo: tako, da je tedaj horizontalna vidnost  v vsaj eni smeri manjša od 1 km. (tj. vidnost oz. razdalja, do katere ločimo temne predmete med seboj). Megla je gosta če je ta razdalja pod 100 m, če pa je med 1 km in 10 km pa govorimo o meglici.

Smog(mešanica dima in megle): Če je zrak onesnažen s higroskopskimi snovmi, se lahko megla pojavi tudi pri relativni vlagi, ki je za 25% pod nasičenjem.

Higroskopske snovi: so snovi (kapljevine in trdnine) ki pri daljšem stiku z običajno atmosfero vežejo nase zračno vlago. Higroskopne kapljevine postajajo vedno bolj razredčene vodne raztopine, vse dokler ne pride do ravnotežja med zračno vlago in higroskopno kapljevino. Te snovi so npr. kalcijev klorid, žveplova kislina itd. 

Vrsta megle glede na nastanek

Radiacijska megla

V jasnem vremenu se zaradi infrardečega sevanja tla ponoči močno ohladijo. Če ni jasno in so v atmosferi oblaki in je tudi drugače veliko vodne pare, potem je ohlajanje manjše, saj oblaki in vodna para sevajo IR sevanje navzdol in so neto sevalne izgube tal manjše.

Ob jasnem vremenu torej, se na hladnih tleh naprej začne izločati rosa pa tudi plast zraka nad tlemi se postopoma ohladi na temperaturo rosišča. Voda se tako kondenzira na aerosolskih kondezacijskih jedrih in tako nastane talna megla. Višina takšne megle je včasih le nekaj metrov.

V razgibanem reliefu pride zaradi ohlajanja zraka do šibkih vetrov ob pobočjih in tako se hladnejši megleni zrak zbira v kotanjah reliefe (kotlinah in dolinah). Takšni megli rečemo kotlinska megla. V debelejših plasteh kotlinske megle zaradi šibkih vetrov ob stekanju zraka pogosto pride do mešanja spodnjih plasti. Ob premešanju se tam vzpostavi nevtralna temperaturna stratifikacija (sprememba temperature na različnih višinah), zato se temperatura spremeni v celi plasti. Ta pojav je pogost v kotlinah, ki so urbanizirane, saj toplota, ki uhaja iz ogrevanih stavb, povzroči lokalno pregretost (nastane mestni toplotni tok).

Nastanek radiacijske megle je vedno povezan z nastankom in razvojem talne temperaturne inverzije. Pomembno je da zrak miruje. Za nastanek te megle je poleg potrebne količine vodne pare potrebno tudi določeno število kondenzacijskih jeder, ki so v velikih množinah zlasti na industrijskih področjih.

 

Slika 1: Primer kotlinske megle v velenjski kotlini

Advekcijska megla

 Advekcija megla nastane na dva načina:

Obalna ali morska megla nastane, ko vlažen in topel zrak prodre iznad toplejše podlage na hladnejšo (to je npr. iznad toplega morja nad hladna tla ali pa obratno). Zrak se ob hladni podlagi ohladi, nastane nekaj deset metrov debela meglena plast. Obalna ali morska megla nastane, ko vlažen in topel zrak prodre iznad toplejše podlage na hladnejšo (to je npr. iznad toplega morja nad hladna tla ali pa obratno). Zrak se ob hladni podlagi ohladi, nastane nekaj deset metrov debela meglena plast. Obalna ali morska megla nastane, ko vlažen in topel zrak prodre iznad toplejše podlage na hladnejšo (to je npr. iznad toplega morja nad hladna tla ali pa obratno). Zrak se ob hladni podlagi ohladi, nastane nekaj deset metrov debela meglena plast. 

Slika 2: Primer obalne megle ob klifih na Irskem

Puhteča megla nastane, če hladni zrak pride nad toplo vodno ali vlažno površino. Takšne površine izdatno izhlapevajo, izhlapela voda pa se takoj nad površino spet kondenzira v obliki dvigajoče megle. Posebno pogosta je puhteča megla pozimi, če so kopna tla pokrita s snegom. Zrak je nad njim hladen, površina vode pa je tedaj bistveno toplejša. 

 

Slika 3: Primer nastanka megle, kjer se topel in vlažen zrak ohladi ob hladnih tleh (ledeniku) in nastane megla

Frontalna megla

Nastane ob padavinah, ob toplih frontah, ko pada sorazmerno topel dež skozi hladen zrak. Tako med frontalnimi padavinami tople kapljice izhlapevajo, para pa se v hladnem zraku kondenzira v meglo. Frontalna megla lahko nastane že pri padavinah majhne intenzitete, npr. pri pršenju ali rahlem dežju. Podoben je nastanek takšne megle tudi ob intenzivnih padavinah, ko kapljice izhlapevajo v zrak. Po nalivu se pogosto pojavi puhteča megla, saj so tla mokra.

Slika 4: Primer pobočne megle oz. orografskega oblaka

Pobočna megla

Nastane ob narivanju vlažnega zraka na obsežno pobočje. Nastane zaradi prisilnega dviga zraka in bi jo lahko klasificirali tudi kot orografski oblak. Če smo v takšen ali kopastem oblaku v hribih ponavadi rečemo, da smo v megli.

Oblike megle

Po debelini ločimo talno meglo, meglo z vidnim nebom in navadno meglo, skozi katero ne vidimo neba ali sonca.

Pri temperaturi pod 0°C je megla podhlajena. Iz podhlajene megle se lahko ob lahnem vetru izloča mehko ivje (krhki kristali ivja na predmetih – vejah, travi itd.) ob močnejšem vetru pa na privetrni strani predmetov nastajajo debelejše in trše obloge trdega ivja (primrzovanje podhlajenih kapljic megle in oblaka).

Pri zelo nizkih temperaturah je megla lahko sestavljena iz ledenih kristalov. Takšne ledene megle so ponavadi nizke, skoznje se vidi sonce, v horizontalni smeri pa je vidnost zelo zmanjšana. Takšne megle srečamo predvsem na obeh polih Zemlje, ker so temperature dovolj nizke.  Zaradi ledenih kristalov v megli lahko opazimo optične pojave (sončni steber,…).

Svetlobni steber je optični pojav, ki nastane zaradi odboja svetlobe od kristalov ledu. 

Pri temperaturi nad 0°C je v megli včasih toliko kapljic, da se ob vetru iz megle začne na predmetih izločati voda. Temu pojavi pravimo meglena moča.

Če je od nastanka megle minilo že dovolj časa in je meglena plast dovolj debela, potem iz megle prši. Če se to dogaja pri temperaturi pod 0°C, potem pride do poledice ali žleda.

Razkroj megle

Megla lahko izgine, izhlapi, se razkroji ali se preoblikuje. Frontalna megla ponavadi izgine s prenehanjem padavina, pobočno meglo pa lahko klasificiramo tudi kot oblak. Advekcijska in radiacijska megla pogosto vztrajata tudi potem, ko preneha vzrok njunega nastanka (advekcija vlažnega zraka, radiacijsko ohlajanje).

Radiacijska in kotlinska megla in z njima povezana inverzija se lahko razkrojita in izgineta zaradi naslednjih mehanizmov:

Diabatno ogrevanje zraka zaradi sončnega obsevanja: razkroj je možen le tedaj, če je sonce dovolj močno (spomladi in poleti) in je plast megle dovolj tanka. Sonce skozi meglo segreje tla, toplota se s konvekcijo prenese v megleni zrak. Zaradi lokalnega mešanja megla razpade na kose in izgine. Na tak način prej izgine megla na prisojnih pobočjih kotline, kot pa nad njenim dnom. Ker je megla bela, odbija precej vpadnega sončnega sevanja, tako da je za segrevanje tal na voljo le manjši del energije. Pozimi pa sončno sevanje ni dovolj izrazito, še posebej če so tla pokrita s snegom. Pozimi je poleg tega še svetli del dneva kratek, noč pa dolga, tako da je nočna izguba toplote zaradi IR sevanja večja od dnevnega sončnega dovoda: megla se tako ne razkroji in lahko vztraja več dni in noči zaporedoma. 

Dovod hladnejšega zraka: Ob megli je pri tleh in v kotlinah še hladen zrak. Če se zaradi vremenske spremembe (hladna fronta) v višjih plasteh ozračja nad kotlino pomakne še hladnejši, a dokaj suh zrak, ta izrine hladni megleni zrak iz kotline. Megla izgine, vendar je zelo verjetno, da bo tudi v novem hladnem zraku ponovno nastala, posebno še, če prehodu hladne fronte sledi obdobje mirnega anticiklonalnega vremena. 

Povečanje hitrosti vetra: nad meglenim območjem se lahko okrepi veter. Pri tem ni nujno, da je veter hladnejši od zraka pri tleh ali v kotlini, zadošča že, če je hitrost vetra dovolj velika ali pa da se povečuje. V tem primeru pride do turbulentnega razkroja megle: zrak nad meglo se meša z meglenim zrakom in megla postopoma od zgoraj navzdol izgine. Tak razkroj se pogosto opazi ob vetrovnem vremenu, na ta način izginejo obsežne kotlinske megle pred prihodom tople fronte. 

Transformacija megle v stratus: če v megli pride do mešanja (npr. zaradi vetra nad njo ali zaradi toplega otoka nad mestom), potem se v megli vzpostavi nevtralni temperaturni gradient: spodnja plast zraka se ogreje, pogosto nad rosišče, megla s tem pri tleh izgine. Zgornja plast zraka se ohladi, tam postane megla gostejša. Ker pri tleh ni več megle, je nekoliko višje sedaj stratus. Ta včasih zaradi nadaljnjega mešanja razpade v stratokumulus. To pojav je predvsem pogost v urbaniziranih kotlinah, kjer se spodnji sloj ozračja segreje zaradi mestnega toplotnega toka. 

Zanimivost o megli

(Povzeto po http://en.wikipedia.org/wiki/fog)

 Najbolj megleni predel na Zemlji je območje Velike novofundlandske plitvine, kjer se srečata severni labradorski morski tok (hladen tok) in pa veliko toplejši zalivski tok (to območje je sicer drugače poznano kot eno največjih ribolovnih con na svetu).

 Na kopnem pa med najbolj meglene predele spadajo Argentia, Nova Fundladija in Labrador v Kanadi ter Point Reyes nad San Fraciscom v Kaliforniji, ZDA. Vsi imajo več kot 200 meglenih dni v letu.

Viri

Internetni viri: