1181. sredin seminar, 7. april 2010

 
Podane so osnovne smernice sprememb, ki jih je Napoleonova oblast 
prinesla v znanost in izobraževanje Ilirskih provinc. Francoske 
revolucionarne novosti so spremljale poslednje vzdihljaje v labodjem 
spevu stoletnega jezuitskega poučevanja fizike in matematike na 
ljubljanskih višjih filozofskih študijah. Orisane so pomembnejše 
črtice iz življenja, predavanj in znanstvenega dela ljubljanskih 
matematično-fizikalnih profesorjev ilirske dobe, predvsem Gunza in 
Kersnika, pa tudi njunega predstojnika, Zellija. Popisani so njuni 
ljubljanski učbeniki in drugi didaktični pripomočki. Pojasnjeni so 
odnosi med vodilnimi izobraženci tedanje Ljubljane vključno z 
Nodierjem, Knauerjem, Vodnikom in Žigo Zoisom. Nakazane so njihove 
povezave z učenjaki v prestolnici, tako nekdanji dunajski z Jurijem 
Vego, kot novi pariški z Lalandom, Laplacom, Lagrangom ali Biotom. 
Kot pomemben vir podatkov za Gunzova in Kersnikova ljubljanska dejanja 
in nehanja sta raziskani njuni matematični knjigi in Kersnikove 
seizmološke meritve, čeravno sta za te objave poskrbela komaj po 
Napoleonovem padcu. 
Posebna pozornost je posvečena novomeški, goriški, tržaški, koprski 
in zadrski šoli, ki so pod Napoleonom na hitro prešle iz rok redovnikov 
piaristov oziroma frančiškanov v laične učilnice. Raziskana je usoda 
Napoleonove prirodoslovne dediščine na naših tleh s presenetljivim 
zaključkom, da restavracija skorajda sploh ni prinesla sprememb, saj so 
Napoleonovi ljubljanski profesorji eksaktnih ved obdržali svoje katedre 
tudi pod Metternichom. Meso sta postala posrečena, ne ravno 
revolucionarna stiha Gunzovega učenca, Jovana Vesela Koseskega: 
»Spremembe so le kvari, malok'tera obvelja«. 
Zoisov krog je ključen za razumevanje ilirskih izobražencev Napoleonove 
dobe. Zoisova zbirka mineralov je primerjana s Kersnikovo licejsko. 
Pozorno so pregledani vsi popisi Zoisove knjižnice. Njegovo 
matematično-naravoslovno branje je primerjano z Valvasorjevim, 
Erbergovim, Turjačanovim, licejskim, in drugimi knjižnicami tedanje 
dobe. Dokazan je Gruberjev učiteljski vpliv na Zoisovo izbiro 
matematičnih knjig o Boškovićevem, Franklinovem, pa tudi Newtonovem 
nauku. Pri nabavi knjig o njih se kaže vpliv sprva pristnega prijatelja 
Hacqueta, ki je moral vplivati tudi na naročanje številnih Zoisovih 
znanstvenih revij. Vodnikovo sodelovanje z Zoisom se zrcali v Zoisovi 
literaturi o srbsko in drugače pisanih začetnih računskih učbenikih, 
ki so Zoisa in Vodnika vodile pri kovanju slovenskega matematičnega 
izrazoslovja. Prvič poleg znanega prodajnega Kornovega NUKovega 
kataloga Zoisovih knjig uporabljamo tudi zgodnejšega Kopitarjevega 
(1803) na zvečine nevezanih listih, ki ga hrani ARS. Prvi v 
zgodovinopisju smo podrobno preučili Zoisovo raziskovanje in dokazali, 
da je Zois objavil eno najpomembnejših znanstveno podkovanih razprav 
tistih let. Podlago za svoja učena snovanja je seveda našel v domači 
knjižnici, v katero je vključil tudi številne sodobne znanstvene 
časopise. Opisujemo do sedaj le po naslovu znan graški zaključni 
izpit Karla Zoisa, mlajšega brata bolj slavnega Žige. Skušamo 
ugotoviti starost in pot dokumenta v nekdanjo ljubljansko licejsko 
knjižnico in obenem pojasniti njegovo odsotnost v Žigovih katalogih 
in celo v popisu kranjskih piscev Jožefa Kalasanca Erberga. Kljub 
pomanjkljivim podatkom v naslovnici Karlovega dela naštejemo njegove 
graške profesorje. Vsebina končnega izpita nam kljub svoji 
matematično-tehnični naravnanosti služi kot podlaga Karlovih poznejših 
zanimanj.